gledaš skozi mene, nisi tu
temna slutnja pada, kot v snu
spušča se med naju in lebdi
čakam na besede, pa jih ni

nisem več molitev tvojih iskanj
nisem več dotik iz najinih sanj

tvoj pogled mi ugaša luči
in tišina kriči

povej! zakaj molčiš?!
povej! tak, kot si, preveč boliš!
povej! tvoj molk me reže prav do srca
zberi moč, poruši del neba
bolje za oba
morda… morda…

misli ti letijo kdo ve kje
čutim, da umira upanje
ko gradiš med nama večni zid
čakam da pretrgaš tanko nit

brišeš moj korak iz svojih stopinj
brišeš najin čas, postajam spomin

tvoj pogled je preddverje noči
in tišina kriči

povej! zakaj molčiš?!
povej! tak, kot si, preveč boliš!
povej! tvoj molk me reže prav do srca
zberi moč, poruši del neba
bolje za oba

povej! le zakaj molčiš?!
povej! le zakaj se še boriš?!
povej! tvoj molk me reže prav do srca
zberi moč, poruši del neba
bolje za oba
zdaj me v oči poglej
odkrito mi povej