|
|
 |
15. februarja 2010 je pri založbi Salve izšla knjiga z
naslovom »Pasijon Mengore« avtorja Leona Oblaka. Gre za sonetni venec, vsebinsko
vezan na mozaični križev pot na Mengore, ki ga je izdelal svetovno znani umetnik
in prejemnik Prešernove nagrade pater Marko Ivan Rupnik.
Mengore ali Sveta Marija pri Tolminu je
starodavna Božja pot v častitljivi volčanski pražupniji. Marijina cerkvica na
grebenu predalpskega hribovja nad Volčami, ob vznožju katerega se vije reka
Soča, je od 14. stoletja tesno povezana z usodo prebivalstva Tolminske in
Gornjega Posočja. Turški vdori, kobilice, sušne letine, potresi in druge naravne
in zgodovinske ujme so ljudi gnali pod Marijino varstvo; tod so se zbirali
puntarski 'jogri' in načrtovali boj za staro pravdo, med I. svetovno vojno so
Mengore postale nepremagljiva trdnjava umirajočega Avstroogrskega cesarstva in
prav na tem hribu je na stotine vojakov še zadnjič izgovorilo besedo Mama.
Leta 1928 je
iz vojnih razvalin ponovno zablestela obnovljena cerkev Mengorske Marije,
opremljena z ekspresionističnimi poslikavami Toneta in Mare Kralj, h kateri se
je v času fašizma zgrinjala vse večja množica romarjev iz raznih krajev in vseh
stanov.
Na
pobudo 'mengorskega očka' – Alojza Kodermaca – župnika v Volčah so bile leta
1932 ob poti na Mengore pozidane kapelice križevega pota, pred katerimi so
romarji in domačini z molitvijo in pesmijo ohranjali in utrjevali 'materino'
besedo in tako so Mengore postale ena sama velika učilnica slovenske kulture.
Časi II.
svetovne vojne in po njej so nasilno posegli v dušo ljudstva in mu poskušali
iztrgati Marijino materinsko varstvo; eno izmed takih dejanj je bilo porušenje
kapelic križevega pota leta 1954.
Napočil je čas, da 'gora', ki je bila priča tolikega gorja,
postane znamenje življenja, svetlobe in upanja! Zato odločitev za ponovno
postavitev križevega pota na Mengore.
Kot v Kosovelovi poeziji 'bolečina vzcveti v lepoto' se v
mozaičnih podobah Rupnikovega križevega pota, ki simbolizirajo stoletno
bojevanje za staro pravdo, pravico obstoja in biti ljudstva ob Soči, trpljenje
preliva v likovno simfonično pesnitev večne Lepote, ki vedno znova daje smisel
življenjski poti vsakega človeka. In to je bil eden izmed umetnikovih namenov pri snovanju
Mengorskega križevega pota, ki je bil postavljen leta 2008: z Lepoto ozdraviti
starodavne in nedavne rane.
S sonetnim vencem »Pasijon Mengore«, ki je nastal pod
vtisom Rupnikovih vrhunskih podob v mozaiku, je Leon izpolnil želje domačinov,
da se križevemu potu doda duhovno razmišljanje.
Odločitev za sonetni venec ni bila
lahka, saj je to izjemno zahtevna pesniška forma. Sonet je pesniška oblika
italijanskega izvora. Sestavljen je iz štirih kitic. Prvi dve sta štirivrstični
- kvartini, drugi dve pa sta trivrstični - tercini. V italijanskem in slovenskem
sonetu je standardni verz laški ali jambski enajsterec. Rima v kvartinah je
oklepajoča, v tercinah pa svobodna, po navadi verižna. Sonetno obliko običajno
podpira tudi vsebinski rez. V kvartinah se zastavi in razvije tema, v tercini pa
se poda sklep in ideja. V »Pasijonu Mengore« so v kvartinah posameznih sonetov opisane postaje
križevega pota, v tercinah pa avtor poda svoje razmišljanje o posamezni postaji.
Sonetni venec je sestavljen iz 15
sonetov. Zadnji se imenuje Magistrale in vsaka vrstica Magistrala je prva
vrstica posameznega prejšnjega soneta. Zadnji verz posameznega soneta se ponovi
na začetku naslednjega. Začetnice vrstic v Magistralu dajo brano navpično
akrostih »Pasijon Mengore«.
Prva predstavitev sonetnega venca je bila na pepelnično
sredo, 17. februarja 2010 (prvi dan postnega časa) v Župnijskem domu v Tolminu,
druga pa že dva dni kasneje, na prvi postni petek, 19. februarja 2010 v
Župnijskem domu v Volčah. Obe dvorani župnijskih domov sta bili nabito polni.
Neverjetno navdušenje in zadovoljstvo vseh, ki so se predstavitev udeležili je
težko opisati, morda še najlažje s podatkom, da je pošlo vseh 150 izvodov, ki so
jih v župniji naročili. V postnem času tega leta so se vrstile tudi predstavitve
po drugih župnijah v Sloveniji. Posebej odmevna je bila predstavitev knjige na Radiu
Ognjišče. »Pasijon Mengore« sta interpretirala Marjan Bunič in Mateja Subotičanec,
zvočno ga je obdelal Tadej Sadar. Na omenjeni radijski postaji so ga
predvajali na Veliki petek, 2. aprila 2010, kar je bilo svojevrstno priznanje
avtorju.
Knjiga, ki je bila izdana v nakladi 500 izvodov in je bila
v redni prodaji zgolj v specializiranih katoliških knjigarnah, je pošla v dobrih
dveh tednih.
V
nedeljo, 28. februarja 2010 je bila v Plečnikovi cerkvi sv. Frančiška Asiškega v
Šiški revija dekanijskih pevskih zborov. Predstavilo se je 11 župnijskih pevskih
zborov, med nastopi pa je na povabilo organizatorjev Leon bral posamezne
sonete/postaje križevega pota "Pasijon Mengore".
Ob zaključku je skupnim zborom dirigiral duhovnik Jože
Trošt, priznan slovenski skladatelj in zborovodja, ki je leta 1966 diplomiral na
Teološki fakulteti v Ljubljani, cerkveno glasbo pa je študiral med leti 1967 in
1970 v Rimu (Pontificum Institutum Musicæ Sacraæ). Med leti 1973 in 1977 je
študiral še dirigiranje in kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Jože
Trošt od leta 1970 nosi naslov "regens chori" ljubljanske stolnice, na
ljubljanski Teološki fakulteti pa je profesor cerkvene glasbe. Njegova glasbena
dela so večinoma sakralne narave: mašne pesmi, rekvijem, pasijon (kantate,
oratoriji); med njegovo posvetno glasbo pa sodijo dela za orgle, zbore in mnoge
priredbe narodnih pesmi. Je zborovodja moškega okteta »Zvon« in komornega
zbora »Anton Foerster«. "Pasijon Mengore" ga je tako impresioniral, da je po
zaključku prireditve Leonu povedal, da bo pesnitev "glasbeno opremil".
Jože Trošt je obljubo izpolnil in
meditativna orgelska spremljava je pripravljena. Zdaj avtorja (Leon Oblak in
Jože Trošt) razmišljata o izdaji zgoščenke, na kateri bi se skladbe prepletale z
interpretacijo sonetnega venca. Izid zgoščenke je predviden za januar 2012.
Prvi ponatis knjige "Pasijon Mengore" je pri
založbi Salve izšel 30. avgusta 2010 v nakladi 500
izvodov. Polovica naklade je bila prodana v
prednaročilu.
|
|
|
Copyright
© 2003 Edi Kranjc,
Graphic design LK Design.
|